Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Venero je na nočnem nebu težko zgrešiti. Svetlo, enakomerno sijočo piko pri nas poznamo kot "danico" ali "večernico". A zakaj je tako svetla?
Planet Venera je za nas, človeštvo, nekaj posebnega. Na nočnem nebu jo je težko zgrešiti in zato ima v mnogih kulturah poseben status med "zvezdami".
V slovenskem ljudskem izročilu jo poznamo kot "danico" (ki sveti pred zoro, ko druge zvezde že "ugasnejo") ali kot "večernico", ki se prva "prižge" na nebu po sončnem zahodu.
Zaradi njene vloge "danice" in "večernice" so mnoge kulture menile, da gre za dve različni nebesni telesi. Šele starogrški matematik in filozof Pitagora je, kolikor vemo, prvi pomislil, da gre za eno in isto telo. Dokončno pa je Venera kot "samostojno telo, ki se giblje okoli Sonca", dobila šele z uveljavitvijo Kopernikovega modela osončja.
Enakomerno sijoča svetla pika je drugi najbolj svetel objekt na nočnem nebu za Luno.
V času, kot to pišemo, Venera na našem nočnem nebu ni vidna, razen tik pred sončnim vzhodom (ko vzhaja) in tik za sončnim zahodom (ko že zahaja).
Čez dan bi jo bilo mogoče videti z boljšim daljnogledom ali teleskopom, vendar je blizu Sonca, tako da je njeno opazovanje otežkočeno – za oči pa celo nevarno.
Trenutno je za Luno (ki je v času, ko to pišemo, v začetku prvega krajca) na nočnem nebu najsvetlejši Jupiter, največji planet v osončju.
Toda kaj je vzrok, da je Venera tako svetla?
Venera je približno 100-krat svetlejša od najsvetlejše zvezde. Njen sij pa je posledica več dejavnikov.
Oblaki žveplene kisline, ki odbijajo velik del svetlobe
V veliki meri je posledica visokega albeda – to je količine sončne svetlobe, ki se odbije od nje. Meritve kažejo, da se od nje odbije oziroma v vesolje razprši kar 76 odstotkov svetlobe, ki je prejme od sonca. Astronomi to izrazijo z albedom 0,76.
Za primerjavo: Zemlja ima albedo 0,30, kar pomeni, da odbije 30 odstotkov sončne svetlobe, Luna pa ima (kar se sliši čudno) precej nizek albedo – le 0,07, kar pomeni, da odbije le 7 odstotkov sončne svetlobe.
Tako svetla se Luna zdi zato, ker nam je relativno blizu v primerjavi z Venero.
Če bi bila Venera tam, kjer je Luna, noči skoraj ne bi poznali
Če bi bila Venera tako oddaljena od Zemlje, kot je Luna, bi na našem planetu prave noči skorajda ne poznali. Venera bi svetila tako močno, da bi bila noč podobna zdajšnjemu mraku – z vidnimi sencami.
Sončna svetloba pa se ne odbija z Venerine površine, tako kot se z Lunine. Venera ima namreč lastno atmosfero.
Ta je za nas strupena, del nje pa je debela plast oblakov iz žveplene kisline, ki se pne od 48 do 70 kilometrov nad Venerinim površjem. Kapljice in meglice v oblakih učinkovito razpršijo sončevo svetlobo in jo odbijajo nazaj v vesolje.
Vpliv bližine in men
Na Venerino svetlost na nočnem nebu vpliva tudi njena bližina. Povprečna razdalja med Venero in Zemljo je 170 milijonov km.
Včasih je sicer Zemlji najbližji planet Merkur, ki se Zemlji lahko približa na vsega 155,5 milijona km, vendar je Venera zaradi svoje velikosti (premer okoli 12.100 km) v primerjavi z Merkurjem videti svetlejša.
Toda oddaljenost Venere od našega planeta – in posledično njena navidezna svetilnost – nista fiksni.
Venera namreč, gledano z Zemlje, kaže mene – podobno kot Luna. Torej lahko vidimo njena "krajca", ščip ("polna Venera") in mlaj ("temna Venera").
Zanimivo je, da je Venera, ko je Zemlji najbližje (od nas je takrat oddaljena le 38 milijonov kilometrov), za nas skoraj nevidna.
To točko astronomi imenujejo spodnja konjunkcija. Takrat se nahaja med Zemljo in Soncem, nam pa kaže svojo "temno stran" - tako kot Luna med mlajem.
Nasprotno pa je večino osvetljene površine Venere ("ščip") mogoče videti le, ko sta Zemlja in Venera na nasprotnih straneh Sonca, kar imenujemo zgornja konjunkcija. A tudi v tej točki je Venera najmanjša in zelo temna, ker je od Zemlje izjemno daleč.
To kaže tudi zgornja slika.
Šele tretja najbolj svetla v osončju (razen Sonca, seveda)
Venera, čeprav ima visok albedo, ni najsvetlejši objekt v sončnem sistemu. Saturnova z ledom prekrita luna Enkelad ima visok albedo okoli 0,8, je ugotovila študija iz leta 2010.
Vendar pa z Zemlje s prostim očesom Enkelada za razliko od Venere ne vidimo. Razloga sta njegova velikost in oddaljenost.
Venera je po velikosti podobna Zemlji in je tudi naša neposredna "soseda", medtem ko je Enkelad približno 7-krat manjši celo od naše Lune in več kot 13-krat tako daleč kot Venera.
Večji albedo od Venere ima tudi Jupitrova luna Evropa. Tudi te lune s prostim očesom z Zemlje ne vidimo, ker je premajhna in predaleč.
Sij ji daje tudi mavrici podoben pojav
Venera je, gledano z Zemlje najsvetlejša, ko je viden le srpu podoben delček njene sončne površine. To je točka največjega sijaja in se običajno pojavi mesec dni pred in po spodnji konjunkciji.
Študija iz leta 2006 je pokazala, da v tej fazi Venerine kapljice žveplove kisline, ki lebdijo na njej, sipajo sončno svetlobo proti Zemlji, je za portal Live Science pojasnil Anthony Mallama, raziskovalec Mednarodne zveze astronomov.
Ta pojav se imenuje "sijaj" ali "bleščava" (angleško: "glory") in spada v enako družino optičnih učinkov kot mavrica.
Kljub temu da svetlost Venere niha, pa je še vedno dovolj velika, da "danico"/"večernico" lahko vidimo večino leta – tudi v urbanih območjih, kljub svetlobni onesnaženosti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Najbolj brano
Najnovejše
NAVDIH
Digitalno
Poglobljeno
